Muzejsko izobraževanje in participacija na podlagi ustvarjalnosti in umetniškega izražanja sta vodila do participatorne umetnosti. Participatorne umetniške prakse v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so poledica demokratizacije kulture. Demokratizacija kulture se v tem kontekstu razume kot pravica do dostopa do kulture, saj je vsak posameznik ustvarjalen in ima pravico izražati se in sodelovati v kulturnem dogajanju.
Ustvarjalnost je sredstvo za čustveno izražanje in je, kot poudarjajo nekateri avtorji (Chancellora, Duncanc & Chatterjee, 2013), primerna za osebe z demenco iz treh razlogov:
* tovrstna terapija temelji na ohranjenju sposobnosti,
* omogoča čustveno izražanje posebej ko se izgubi verbalno funkcijo
* in lahko pripelje do stanja “ustvarjalnega toka”
“TOK” je stanje globoke koncentracije, navdušenja nad ustvarjanju, ki povzroči samodobropočutje in poglobljeno uživanje.
Ker temelji na obstoječih sposobnosti in se pojavi med ustvarjalnim procesom, se dejavnosti na podlagi ustvarjalnosti priporočajo ko oslabi spomin in določene naloge lahko privedejo do frustracije ali stresa / občutka nemoči.
Ustvarjalnost v sklopu participatornih praks se po navadi prevede v ustvarjalnih dejavnostih, pri katerih je umetnik vabljen k sodelovanju v skupnosti.
Tovrstne dejavnosti vplivajo tako na osebni ravni (fizično in psihično dobro počutje), na lokalni ravni (družbeni stik, odnosi z drugimi) kot na družbeni ravni (družbena vključenost, odprava stereotipov in sprememba percepcije tretjega življenjskega obdobja).
Ne glede nato, da oba predstavljena pristopa nista nadomestili za medicinsko zdravljene, lahko trdimo da:
Muzejski programi za osebe z demenco zasnovani na podlagi reminiscence in ustvarjalnosti prispevajo k spodbujanju spomina in povečanju samozavesti oseb z demenco, ter s pomočjo socialne vključenosti oseb z demenco in svojcev pripomorejo k izboljšanju njihovih družbenih odnosov in normalizaciji o demenci.