Muzej je po Statutu mednarodnega muzejskega sveta (ICOM) opredeljen kot: za javnost odprta, nepridobitna, stalna ustanova v službi družbe in njenega razvoja, ki zaradi preučevanja, vzgoje in razvedrila pridobiva materialne dokaze o ljudeh in njihovem okolju, jih hrani, raziskuje, o njih posreduje informacije in jih razstavlja.
Mednarodni muzejski svet je leta 2004 potrdil zadnjo različico Kodeksa muzejske etike. Gre za izjavo o etiki za muzeje, ki je omenjena v Statutu ICOMa. Med vsemi etičnimi načeli tega dokumenta, ki služijo družbi, skupnosti, javnosti in njenim skupinam ter poklicnemu vedenju muzejskih delavcev, je posebej poudarjeno da je glede na dostopnost “posebno pozornost treba posvetiti ljudem s posebnimi potrebami”.
Najbolj znan muzejski program za osebe z demenco je program Meet me at MOMA, ki ga razvija od leta 2006 Muzej moderne umetnosti iz New Yorka. Program, ki si je začel kot serija prilagojenih vodstev, je pridobil mednarodno pomembnost zaradi oblikovanja in razvoja uporabnih materialov za koriščenje strokovnjakov iz področja umetnosti in zdravstva, ki si željo približati umetnost k osebam z demenco.
Z izvedbo tovrstnih programov muzeji povečujejo lastno uveljavljenost, saj jih družba dojema kot koristno sredstvo, ki povečuje družbeno vključevanje oseb z demenco in njihovih svojcev, hkrati pa zagotavlja pravice oseb z demenco do izobraževanja in kulture, ki so sicer pomembne pravice za tretje življenjsko obdobje nasploh. Pomembno je udariti, da se v kontekstu demence pravica do izobraževanja ne razumeva kot pridobivanje novih znanj, ampak kot apliciranje že obstoječih, in pravica do kulture v veliki meri kot kulturna participacija.
Muzejski programi za osebe z demenco so prilagojeni dejavnostim oz. dogodkom, narejenim “po meri”, kot so lahko na primer: vodstva, delavnice in pogovori. Tovrstni programi temeljijo na načelu, da ima vsakdo pravico do popolne izkušnje v muzeju in zaradi tega morajo biti muzeji dostopni in ponuditi prijazno okolje za vse, ne glede na osebne potrebe in izkušnje.